»Ali je kaj za domačo nalogo?« Tišina. »Khhhmmm … Ne vem. Moram se spomniti!« Kako spomniti, si mislim. Saj menda ja nimate že sedaj tako slabega spomina. »Ja, nekaj pa smo res dobili.« »Ali ti ni uspelo narediti vsega v šoli?« »Ne, imeli smo krožek.« »No, potem pa veselo na delo.« A je tako neskončno veliko bolj zanimivih stvari. Ko jih zalotim pri igranju namesto pri zvezkih in knjigah, mi znova pride na misel, da je človek res prej človek igre kakor pa dela. Nič ne pomaga, treba jih je malce bolj resno opozoriti. Tako se veliko staršev srečuje z vlogo domačega »policaja« in vseobvladujočega učitelja v eni osebi. »Ata, kako je že s tem? Ata, katera je že ta številka? Ata, tega res ne razumem?« Trenutno še gre. Znanci z nekoliko starejšimi otroki pa jim že niso več kos. Pa pustimo ob strani starševske »inštruktorske« težave in se ozrimo na vedno blagodejno vztrajanje pri redu. Nekateri prisegajo, na dnevno rutino, ki se glasi: najprej...