Bolj kot v AMPAKU bi pričakoval določene besede drugje, v kakšnem lahkotnejšem listu, ampak našel sem jih tam na strani 70. Morda bi bil šel mimo njih, ko jih ne bi bil bral prav sredi velikonočnih dni z njihovim vstajenjskim razpoloženjem, z občutkom Kristusove (in naše) nesmrtnosti.

Gre namreč za nesmrtnost.

Ko Mate Cestnik poroča o knjigi Štirje letni časi Marka Uršiča, navede kot svoj prvi zadržek avtorjevo »obsedenost« s Platonom. In tam se Cestniku zapiše, da je » tudi 'nesmrtnost duše' nekaj, kar je Vatikan prelahko povzel kot eno svojih brezprizivnih dogem«.

Čudovita lahkotnost pisanja …

Krščanstvu (Vatikan je avtorju šifra za krščanstvo) svoje vere v nesmrtnost nikakor ni bilo treba povzeti po Platonu. Nesmrtnost bi bilo lahko povzelo iz judovske Biblije, iz poznih knjig Stare zaveze. Pa mu tega ni bilo treba. Saj je nesmrtnost videlo v svojem ustanovitelju Jezusu Kristusu, ki se je sam predstavil kot nesmrtnost...