Moja žena se je trudila, da bi bili prazniki lepi, da bi velikonočni zajtrk uspel, pa se ni in ni izšlo. Nobenega od otrok ni bilo, ker so bile hčerke pri svojih fantih, sin pa je že poročen. Pozneje so se sicer oglasili, a bilo je prepozno, sprejela sva jih z nejevoljo in razočaranjem. Potem sva se še midva skregala.


Najbrž se sprašujeta, zakaj se dogaja to ravno vama. Hotela sta narediti vse najbolje, vse za vajine otroke, da bi se ti počutili doma, da bi čutili vajino ljubezen, vajino naklonjenost ter da bi jim podelila velikonočni blagoslov, pa se je vse spremenilo v eno samo moro velikega petka, ko sta se morda prvič v vsej globini zavedela, da sta sama in na trenutke se je potiho prikradlo celo občutje zavrženosti. Vajini otroci so odrasli. Čas otroštva je minil. Z vsemi lepimi in žalostnimi spomini. S prvimi resničnimi ljub...