»Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28).

Pred našimi očmi kot gobe po dežju rastejo trgovski centri (o pogojih, v katerih morajo delati trgovke, žal ne vemo nič in nas ponavadi niti ne vznemirjajo). Police v trgovinah se šibijo od mnogoterih dobrin ... Pač, čas preobilja«, si rečem in hočem mimo. Pa me današnja božja beseda zadene z vso težo. Kaj pa hvaležnost? Saj res, kje je hvaležnost? Kam se je izgubila? Po psalmistu mi Bog sporoča, da so se ga v Izraelovi in Aronovi hiši bali in so se mu vedno za vse zahvaljevali. Kaj pa jaz in moja hiša …? Se znamo zahvaljevati? Mar nismo vse prej kot hvaležna generacija? Mar ni preobilje izrinilo hvaležnost? Posledica? Brezbrižnost, ki se šopiri, rekoč: »Zakaj bi se zahvaljevali? Uživajmo, saj imamo vsega na pretek. Lačni nismo, žejni tudi ne, oblek je več kot dovolj, avtomobilov tudi, če ni dela, se znajdemo, potrebujemo le dobro zabavo ...« Res? Smo zares srečni? Kaj pa osamljenost in zapuščenost, ki je močno zakorenin...