»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).

Dan se je iztekel in pod večer tistega dne, prvega v tednu, se je zgodilo. Učenci so bili iz strahu pred Judi za zaklenjenimi vrati. Vstali Jezus se je prvič prikazal zbranim učencem, jih pozdravil s pozdravom miru in jim pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, pravi evangelist Janez. Dihnil je vanje in dejal: »Prejmite Svetega Duha.« Tomaža takrat ni bilo med njimi. Poznamo nadaljevanje pripovedi, ob kateri se ponavadi ustavimo in razmišljamo, predvsem zaradi poučne vsebine v zvezi s Tomaževo nevero.

Zaustavimo se tokrat drugje, pri vsebinsko globljem sporočilu. Jezus pride med prestrašene učence, se predstavi v svojem poveličanem telesu, ki nosi rane žebljev in odprto stran. Jezus je tu, v središču skupnosti učencev, apostolov. Z vstajenjem se je uresničilo to, kar je Jezus napovedal: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9), in še: »Nihče ne more priti k meni, če...