Zanimivo, kako malo se znajo mnogi ljudje vživeti v drugega človeka. Verjetno se tega niti ne zavedajo in jih tudi nihče na to ne pripravlja. Sama se sprašujem, ali nisem v svojem življenju tudi sama šla večkrat mimo marsikaterega človeka, ne da bi zaznala njegove potrebe in njegovo stisko. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da drug drugega na to opozarjamo.

Dokler si mlad in zdrav, se stvari odvijajo samodejno in niti ne pomisliš, da se lahko kdaj zgodi, da česa ne boš več zmogel. Pa tudi drugi te doživljajo tako: da normalno delaš, zato včasih niti ne opazijo, ko tega ne zmoreš več tako kot doslej. To se mi precej pogosto dogaja. Ljudje mi navdušeno pripovedujejo, kaj vse si moram ogledati v mestu, kam vse moram iti na izlet ali na kakšno potovanje in marsikaj podobnega. Nihče se ne ukvarja z mislijo, ali to sploh zmorem. Raje sem kar tiho in se zahvalim za dobre nasvete.

Najbolje je takrat, ko mi hočejo...