Bolezen so pri meni ugotovili junija 2001. Prizadela je levo stran telesa in mi povzročala zelo resne težave. Še posebej zato, ker sem levičarka. Po treh letih je začetno stanje bolezni počasi napredovalo, znaki obolelosti so kazali na poslabšanje: bolj sem se tresla, bila bolj okorna, bolelo me je, slabše sem spala.

Od 2. aprila 2005 se mi je stanje slabšalo iz tedna v teden. Dan za dnem sem bolj hirala. Nisem več mogla pisati (kot sem dejala, sem levičarka), če pa sem že poskušala, je bilo napisano komaj čitljivo. Nič več nisem mogla voziti avtomobila, razen na zelo kratke razdalje, saj mi je leva noga včasih zastala celo za dlje časa, okorelost mi je povzročala težave pri vožnji. Da sem lahko opravila svoje delo v bolnišnici, sem potrebovala več časa. Bila sem popolnoma izčrpana.

Po diagnozi sem težko sledila papežu Janezu Pavlu II. po televiziji. Čutila pa sem se z njim zelo povezana v molitvi, vedela sem, da lahko razume, kar preživljam. Občudovala sem njegov...