Na klopi pri eni izmed platan na dvorišču šolskih sester je pozabil brevir v francoščini in na njem škofovski križ. Ko se je vrnil po pozabljeno, je na brevirju namesto križa našel položenih pet čudovitih vrtnic.

Mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej je sogovornik, ki preseneča z vedrino duha in bistrino misli. Petinosemdesetletnika, biseromašnika, po srcu mehkega Prekmurca s pisateljsko žilico, zgodovinarja – in še bi lahko naštevali – smo povprašali o njegovih najbolj temeljnih življenjskih vzgibih.

Pred kratkim ste prestopili 85-ti miljnik, kakor je zapisano v naslovu bogate monografije. Kaj ob vseh teh dogodkih napolnjuje vaše srce?

Naj najprej povem, da intervjujev nimam rad in jih po navadi tudi ne berem. Sam ne vem, zakaj …
Če se vrneva k vprašanju, moram povedati, da občutki, ki me navdajajo, še zdaleč niso takšni, kot jih je imel Jozue, ko je dejal: »Danes imam 85 let in...