»... in videl je in veroval« (Jn 20,8).

Na velikonočno jutro je naša cerkev polna do zadnjega kotička. Moram priznati, da me množica ljudi vedno znova prevzame. Vsako srce prinaša pred vstalega Zveličarja svojo življenjsko zgodbo in vsako oko vsaj za hip ujame prazen grob. Gospod je vstal, aleluja! Premagal je smrt, to grozečo nujnost, ki jo bomo vsi, brez izjeme, nekega dne izkusili. Najmanj dvakrat na leto globlje razmišljam o smrti, si vzamem čas za kakšno knjigo, članek in si skušam predstavljati, kaj in kako se bo dogajalo ob moji smrtni uri. Ni mi lahko. Vprašanja kar vro iz mene, odgovori pa so kratki, tipajoči, predvsem pa pričakujejo le moje zaupanje, mojo vero. Pred kratkim sem vzela v roke Katekizem katoliške Cerkve. Nekoč suhoparna in težka zadeva je tokrat v meni zbudila mnogo lepega. Najprej sem bila opomnjena na občestvo z rajnimi. Koliko molim za rajne sorodnike, prijatelje? Vem, se zavedam, da jim moja molitev pomaga in hkrati napravi njih...