Na koru se je mogočno oglasilo: »Večerja zadnja je minila … « Prepevala je vsa cerkev, potem pa je pesem izzvenela v molk. Monštranco so odnesli k stranskemu oltarju in Jezus je bil v ječi. »Bodi tu in čuj zdaj z menoj …« Cerkev se je stemnila in se zavila v tišino. Hvala Bogu, v tišino.

Ne tako kot pred nekaj leti, ko je čuječe in v premišljevanje zatopljene vernike ves čas motil vsiljiv hrup s trga, kjer so z divjo glasbo vabili mimoidoče, naj praznujejo začetek pomladi. Še zdaj se spomni onemogle žalosti, ko je poskušala odmisliti, kar ji je nasilno polnilo ušesa. Pa ne samo žalosti, spomni se tudi globoke želje, da bi pomagala spremeniti svet. Nestrpnost v strpnost, neuvidevnost in nagajanje v sožitje in morda celo v razumevanje ljudi med seboj.

Bi bilo nemogoče, da bi spoštovali drug drugega? Tako, kot oznanjajo deklaracije, »ne glede na raso, narodnost, spol, vero«. Zakaj pravzaprav to ni samoumevno? Zakaj nam nekateri vedno znova poskuš...