Z veliko verjetnostjo lahko pri jutranjem odpravljanju v šolo napovemo, kdo bo prvi v avtu in kdo bo med zadnjimi. Pa tudi, kdo se bo zadnji trenutek še spomnil, kaj mu je učiteljica prejšnji dan naročila v šoli. »Ata, kje je moja kapa?« »Ata, si kje videl moje adidaske?« »Kam ste mi dali rokavice?« Zaman so vse pridige o odgovorni skrbi za lastne stvari. Pravijo, da je pozabljivost te vrste znamenje neodgovornosti. Da trditev najbrž drži, potrjuje dejstvo, da otroci nimajo nobenih težav, ko si morajo zapomniti, kdaj bo kakšna risanka ali izpolnjena katera od starševskih obljub. Očitno otroci računajo na starše, da si bodo oni zapomnili stvari namesto njih. Pa tudi pri predvidevanju prihodnosti so zelo šibki, saj niti ne pomislijo, da jih bo morda kakšno uro po sončnem zahodu že zeblo. Kako doseči, da bo to, ali se otrok nečesa spomni ali ne, postala njegova odgovornost? Najbolj boleče je učenje na lastnih napakah. Najboljši način, kak...