Umetnik, ki mu je bila muza svetost
Umetnik, ki mu je bila muza svetost
Težko se bo na Slovenskem ponovilo, da bi se ob nekem grobu družno poklonila nekemu pokojniku na eni strani kandidat za beatifikacijo, na drugi pa izrazit antikristjan, kakor se je, kot berem v zadnji številki revije COMMUNIO, zgodilo na pogrebu Jožeta Plečnika. Od velikega umetnika in kristjana sta se namreč na ljubljanskih Žalah enodušno poslovila tako ljubljanski škof Anton Vovk kakor predsednik SAZU Josip Vidmar (ta celo presenetljivo s Plečnikovim, nič kaj vidmarskim navedkom: »Bodite čisti, delavni in posvečeni!«).
Je bila to poklonitev umetniški veličini ali svetosti? Sam namreč mislim, da je ob Plečnikovi umetnosti, tako prežeti z božjim, možno reči, da mu je bila muza, modrica, svetost.
Če bo ljubljanska nadškofija, kakor je možno, uvedla postopek za Plečnikovo beatifikacijo, človeku, ki bo moral prikazati njegovo moralno veličino, ne bo težko dokazati vsaj treh velikih lastnosti: velike Plečnikove, krščanske in katoliške vere s...
Je bila to poklonitev umetniški veličini ali svetosti? Sam namreč mislim, da je ob Plečnikovi umetnosti, tako prežeti z božjim, možno reči, da mu je bila muza, modrica, svetost.
Če bo ljubljanska nadškofija, kakor je možno, uvedla postopek za Plečnikovo beatifikacijo, človeku, ki bo moral prikazati njegovo moralno veličino, ne bo težko dokazati vsaj treh velikih lastnosti: velike Plečnikove, krščanske in katoliške vere s...