Kaj bi si mislili o nekom, ki bi vam za preverjeno belo rekel, da je črno, za hladno, da je vroče, za nič, da je preveč, in za dobro, da je slabo? Najbrž bi mu zabrusili, da – milo rečeno – pripoveduje pravljice, če že ne kaj drugega.

Takšnega pravljičarstva smo bili deležni pretekli četrtek, ko sta predstavnika nacionalno nabrušene parlamentarne stranke predstavljala delovni osnutek zahteve za oceno ustavnosti zakona o verski svobodi. Zahtevo sta na poti v javnost in pa k poslancem, ki so proti temu zakonu nastopali v razvlečenem postopku sprejemanja, pospremila z gromovniško analizo družbenih razmer, v katere je »padel« verski zakon, in ki naj bi dokazovale, da katoliška Cerkev, ki naj bi jo zakon izključno in popolnoma privilegiral, že zdaj na pol zakonito, na pol pa protizakonito obvladuje slovenski javni prostor. Kaj naj bi se torej zgodilo šele potem, če bo zakon o verski svobodi res zaživel!

Kaj smo torej slišali? Med drugim to, da smo v Sloveniji sprejeli t...