»Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« (Jn 8,10)

Tako. Sedaj sva sama. Jaz, grešnica, in ti, Gospod. Sama. Ti, sklonjen, obzirno nekaj pišeš v pesek. Jaz stojim v sredi sedaj izpraznjenega prostora in čakam. Nekaj trenutkov pred tem jih je bilo veliko okrog mene, ki so obtožujoče kazali name in mi grozili s kamenjem. Strašno je stati v sredi in poslušati obtožbe, Gospod. »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju!« Saj vem. Sama še predobro vem, da sem grešnica. Ni treba, da drugi to pripovedujejo in razglašajo. Tako ponižujoče je to. Ker sem sama sebi sodnik – dostikrat preoster sodnik. Nepotrpežljivo in obsojajoče se sprašujem: Le kako morem biti taka? Po toliko letih prejemanja milosti za milostjo, po toliko letih zakramentalnega življenja, Bogu posvečenega življenja, po dobrotah, ki mi jih Gospod deli v obilju dan za dnem po ljudeh in dogodkih ... ostajam zakrknjena grešnica. Prešuštnica. Da, prešuštnica. Tako Bog že v stari zavezi imenuj...