»Glej, toliko let ti služim (...), pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin ...« (Lk 15,29–30).

Prepoznamo glas starejšega brata iz Lukove prilike o izgubljenem sinu, ki bi si zaslužila boljši naslov: prilika o dobrem očetu. Glavna osebnost Jezusove pripovedi je oče. Oče, ki mlajšemu sinu velikodušno da svobodo, da odide od hiše, mu da dediščino, ga ne pozabi, ampak ga v skrbeh pričakuje; oče, ki mu že vnaprej odpusti, mu vrne dostojanstvo sinovstva, mu pripravi gostijo, kakršne svet še ni videl. Oče, ki zapusti gostijo, brž ko zasluti – rekel bi, kar po materinskem občutku – da se domu približuje tudi starejši sin, in ga prijazno nagovarja, naj se pridruži veselju ob vrnitvi njegovega mlajšega brata. Oče, za katerega ne vemo, če mu ga je uspelo pregovoriti in pridobiti. Tu je njegova nemoč, nemoč ljubezni! Jezusova zgodba nima konca. Konec ji lahko damo mi sami: pozitiven, s tem, da sami stopim...