V bolnišnicah je kajenje prepovedano že od leta 1996, ko je bil sprejet prvi zakon o omejevanju kajenja. To dejansko pomeni, da bi morali vsi bolniki v tistem trenutku, ko so sprejeti, opustiti kajenje. Vendar vsi kadilci niso pripravljeni narediti ta korak, zato tudi ob največji možni podpori uspe opustiti kajenje, vsaj za kratek čas, največ polovici kadilcev. Pogosto kadilci prenehajo kaditi ravno zaradi bolezni. Kadar je bolezen neposredno povezana s kajenjem, je motivacija lahko še večja. V bolnišnicah imajo bolniki zato priložnost, da se pogovorijo o kajenju in se pripravijo na prekinitev.

Načini pomoči se ne razlikujejo od siceršnje pomoči, razlika je le v tem, da je zaradi kratkih ležalnih dob čas za pomoč omejen in je potrebno poskrbeti za spremljanje bolnika, ki je prenehal kaditi v bolnišnici tudi v prihodnosti.

Bolnišnica Golnik se je v letu 2005 pridružila Evropski mreži bolnišnic brez tobaka. To ne pomeni, da je v teh bolnišnicah kajenje prepovedano,...