Ko sem pred nekaj tedni pred vrati kabineta v službi srečal svojega profesorja Primoža Simonitija, sva izmenjala par besed, ker se mi je – kakor vedno – mudilo, potem pa mi je poklonil popolnoma svež izvod svojega prevoda Avguštinovega dialoga Proti akademikom. A moj zapis ni nastal iz želje, da bi delal reklamo za to pomembno filozofsko delo, niti ne kot zakasnel poklon ob življenjskem jubileju »odkritelja«slovenskega humanizma in imenitnega prevajalca (kar, mimogrede povedano, za vrsto drugih potrjuje tudi knjiga, ki sem jo dobil v dar). Pač pa sem se ob gesti, s katero mi je prevod poklonil, spet spomnil njegove fine samoironije, zanj tako značilne drže, ki ni bila nikakršna naštudirana pedagoška metoda, ampak je bila kot sol primešana akademskim naukom, ki so zaradi nje imeli privlačen okus: neredko smo skorajda pozabili, da gre za (tako rekoč po definiciji pusto) literarnozgodovinsko učenost. Skratka, bila je didaktično učinkovita, ker je bila del učiteljeve osebnosti. <...>