Pomlad, na začetku katere se srečamo s postom, se zdi na prvi pogled precej neprikladen čas za inventuro srca, ki ni le brskanje po njegovih lepših vsebinah, ampak je tudi kopanje po blatu našega vsakdana, naših padcev, slepote. V postu se je pač treba ovedeti resničnosti zla kot sile, ki vsakodnevno uničevalno deluje na nas, in ne zla kot nekega starodavnega mita, ki nima prav dosti opraviti z našimi življenji. In to ravno spomladi, ko v naravi vlada najbolj praznično in optimistično razpoloženje! A morda to sovpadanje le ni tako nesrečno naključje – navsezadnje imamo pri obojem opravka z rastjo. Tudi Jezus je v puščavi dozoreval za svoje poslanstvo.

Post si lahko predstavljamo tudi kot skalo, ki se nam v tem delu leta ponuja, da po njej (s)plezamo kvišku. Škoda bi bilo ne izkoristiti te priložnosti, čeprav pogled na sivo hrapavo skalo ni najbolj prijeten. Nič čudnega, da post ostaja tržno povsem nezanimiv in še edini praznični čas, ki se odvija zunaj luči pozornosti trgov...