»Korajža!« v nasmehu vzklikne mladeniška postava, čvrsto stisne roko, se zavrti na petah, s klobukom dopolni elegantno opravo in oddirja novim obveznostim naproti. To je pisatelj akademik Zorko Simčič, ki med nami živi, kot bi mu uspelo katerega od osmih križev zatakniti bogve kje, češ, šest jih je čisto dovolj. Njegovo pero piše romane, drame, novele, dnevnike, eseje, poezijo … Tudi njegove osebne zgodbe je za napet in zajeten roman.V eni povedi: sin Primorske z mladostjo v Mariboru, Prešernov nagrajenec za roman Prebujenje (1943), po vojni begunec v Rimu, Trstu in Argentini, več desetletij mótor in povezovalec kulturnega delovanja Slovencev z vsega sveta, dobitnik nagrade Prešernovega sklada za roman Človek na obeh straneh stene (1993). Naslednje leto se z družino vrne v domovino, v Ljubljano, kjer živi in dela in kjer koli se pojavi – kot naliv vedrine zanikuje svoj »rahli pesimizem«.