Foto: Karmen Smodiš

Po desetih letih pisanja Čisto vsakdanjih stvari s prekinitvami sem začutila, da je čas, da to rubriko končam. Hkrati pa sem čutila, da se mi vsak dan dogaja toliko drobnih stvari, o katerih bi želela spregovoriti, jih podeliti z drugimi. Zato sem premišljevala, kako bi se tega lotila iz malo drugega zornega kota. Pa mi je prišlo na misel, da bi pisala o tem, kako sama doživljam pogled z invalidskega vozička. Malo drugačen je kot takrat, ko hodiš okrog. Nekatere stvari vidiš bolje, nekatere slabše. Po eni strani vidiš več, po drugi manj.

Pri tem pa mi gre še za nekaj drugega. Dokler je človek zdrav in se lahko neomejeno giblje, kjer le hoče, marsičesa sploh ne opazi. Tako samo po sebi umevno se mu zdi vse. Hoditi po stopnicah je zdravo, tudi teči je zdravo, prav je, da se mora za marsikaj malo potruditi. Šele takrat, ko vsega tega ne more več, se začne zavedati, kako slabo je marsikje urejeno za inva...