Vesela sem, da lahko kanček najlepših spominov iz otroštva, ki sem ga preživela v Rihtarovcih, v majhni vasici v severovzhodni Sloveniji, delim z vami. To so spomini na čas, ko sem vsa presrečna odhajala k deroči reki Muri, poslušala njeno žuborenje, gledala proti nebu in opazovala, kako drevesa v vetru premikajo svoje mogočne roke, kot bi hotele objeti oblake. Ko so se prvi zvončki poskušali preriniti skozi gosto listje, sem komaj čakala, da sem mami izročila šopek beline, ki sem ga z obema rokama komaj držala.

Ti trenutki so se potem, ko se vstopila v srednjo šolo in kasneje na fakulteto, za nekaj časa razblinili. In zdaj, ko me je srce povleklo drugam, v vas, ki je kot jasa sredi »velikega mesta«, se ti občutki počasi vračajo nazaj. Prve izkušnje z vrtom, ko sem tacala za staro mamo in jo spraševala, kako lahko loči liste peteršilja od listov korenja, o postale veliko več. Babičin vrt je naenkrat, v družinskem podjetju, ki slon...