V predbožičnih dneh sem ugasnila »svet« in ga vso osmino praznika nisem prižgala – televizorja, da se razumemo –, zato ne vem niti tega, kako spodbudno so bili iz osrednjega dnevnika voščeni »družinski« prazniki. A treba je ujeti svet in se na kako vižo »zbogati« z njim. S katere strani? Z ene je konveksno zastrašujoče spačen, z druge konkavno stisnjen v srčkano miniaturo. Najbolj stvarno je tisto, kar te useka po glavi ali vsaj po žepu. Taka reč so kar davki in premajhen zaslužek. Iz tega širokega okvira stopijo na plan stavke, opozicija pa tako in tako ves čas krili in kruli in kriči in dela (ne)red.

Ker nisem najbolj bistrega uma, ne razumem, zakaj fantje in dekleta niso te konkavne deželice za vselej oskrbeli z neomajnim in neomejenim blagostanjem, ko so bili še v poziciji in na pozicijah. Takrat je bilo, še pomnim, vse tako lepo in prav, da se čudim, kako se je moglo »sfižiti« v to nebodigatrebnost, ko je zdaj prav vse zanič od tu do tam in še naprej. Ne morem si misl...