Pred dnevi me je nekdo vprašal: »Pa kako človek ve, da ga ima Bog rad?« Filozofsko vprašanje, ki dobi toliko odgovorov, kolikor ljudi nanj odgovarja.

Ko sem bila že toliko stara, da sem si željo po samostanu, ki je tlela v meni, upala razmeroma trezno presojati, sem rekla: »Ni mogoče. Nisem vredna!« Še več. Preganjala me je misel: »Tisto dekle, tisti fant, ki se želi popolnoma predati Bogu in njegovi službi, mora biti res popoln. Na vseh področjih. Jaz pa …« Če pomislim na tisto obdobje svoje preteklosti, joj, česa vsega ni bilo! Pregovarjanje, jezikanje … pa uspeh v šoli – ocene pri angleščini – kolebanje, ali bo ena ali dve, pa je bila »za rezervo« kakšna tri, pa spet »korakanje« … Kako bi šla taka v samostan?! Saj ne, da si boljšega uspeha nisem želela, a ni in ni šlo. In vendar, čutila sem, slutila, da me izpolnitev življenja čaka prav tu – v samostanu. Kdo bi razumel?! Bilo je, kot da bi mi kdo govoril na srce: »Spoznala boš Gospoda« (prim. Oz 2,16).

Res je ta...