Življenje nas res vedno znova preseneča. Sem in tja srečam znanca, starega okrog štirideset let, ki mi vedno znova zagotavlja, kako bo znanost čez nekaj časa obvladala vse naše početje, vse, kar delamo, kar mislimo, kar želimo … Seveda mu vedno znova povem, da tega preprosto ne verjamem, pa me prav začudeno gleda. Le kako morem biti tako »neznanstvena«? Le kako bi mogla znanost kdaj zajeti vse naše življenje, ko pa je to skrivnost zase, v vsakem trenutku drugačno in po svoje nedoumljivo?

To mi je prihajalo na misel po pogovoru z gospo, ki je pred slabim letom izgubila moža. Umrl je v najboljših letih, nenadoma. Ostala je sama z dvema odraščajočima otrokoma. Že od nekdaj je jemala življenje zelo resno, veliko je premišljevala, se tudi pogovarjala, imela je občutek, da je kolikor toliko kos vsemu dogajanju. Zdaj, po moževi smrti, pa se ji zdi, da mora vse postavljati na novo. »Kot da sem spet v puberteti, ko je treba toliko stvari postaviti na pravo mesto,« je glasno razmišlj...