»Nihče ne vliva novega vina v stare mehove, (...) ampak dajejo novo vino v nove mehove« (Mr 2,22)

V Villi Borghese v Rimu je na ogled kip grškega junaka Eneja, ko zapušča rojstno mesto Trojo. Za roko drži sina, na ramenih nosi očeta. Enej nosi na hrbtu očeta, svojo preteklost, za roko pa vodi sina, svojo prihodnost. Ne zavrže in ne izbriše preteklosti, ne zapre se pred prihodnostjo.

»Vetera et nova«, staro in novo, pod tem geslom so cerkveni očetje prvih stoletij krščanstva skušali opredeliti Jezusovega duha, njegovo modrost, njegovo ravnotežje med vsidranostjo v judovske korenine in odprtostjo za novo, njegovo drzno odpiranje novih poti. Evangelist Marko to lepo izrazi s podobo: »Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko ... Nihče ne vliva novega vina v stare mehove ...« (Mr 2, 21–22). Evangelist Matej kakšnih deset let za njim oriše Jezusov profil že z malce drugačnim poudarkom, ko zapiše, da Jezus ni prišel razvezat prerokov in pos...