Eden izmed klišejev, ki jih mediji kdaj pa kdaj skušajo naprtiti kristjanom, je resnost, strogost ali morda pesimizem. Tudi v književnosti najdemo zapise, ki vernike opisujejo kot nezaupljive do vsega, kar ima opraviti z veseljem in s smehom. V romanu Umberta Eca Ime rože denimo menih Jorge, varuh samostanske knjižnice, skrije, zatem pa še uniči drugo knjigo Aristotelove Poetike, posvečeno komediji. Se nam je torej bati smeha, smo kristjani res resnobneži, ki bi s strogim pogledom prebodli vsakogar, ki pove šalo?

Morda bi nas k takšnemu prepričanju lahko nagibala resnobnost nekaterih teologov ali cerkvenih mož v dolgi zgodovini krščanstva, toda če od bliže pogledamo življenje nekaterih svetnikov, najsvetlejšega obraza Cerkve, postane razvidno, da nikakor že vnaprej ne nasprotujemo veselju in smehu.

Rimski svetnik, znan po svojem veselju in šaljivosti, Filip Neri, je skupaj s svetim Tomažem Akvinskim menil, da melanholija rani dušo in da m...