Po poklicu sem izučen orodjar in ta poklic sem opravljal šest let. V tovarni, kjer sem delal, so začeli odpuščati ljudi in po naključju sem izvedel, da v našem kraju iščejo dimnikarja. Nisem imel pojma, kaj dimnikarji sploh delajo, a iz radovednosti sem šel na pogovor in bil izbran. Prvi delovni dan smo čistili dimnike v hribovski vasi od štirih zjutraj do šestih zvečer. Peš smo hodili od hiše do hiše, tudi uro hoda daleč. Nič nisem znal, niti tega, kako bi odvil in zavil tisto metlo in sem čisto obupan prišel domov. Šefu sem rekel, da grem stran, on pa mi je rekel, naj še zdržim. In sem zdržal. Počasi sem postal samostojen, zdaj hodim sam od hiše do hiše na redne mesečne obhode po različnih območjih. Čistim peči in dimnike, merim dimne izpuste (monoksid, kisik) – za te meritve sem se tudi usposabljal. S seboj nosim žico, omela, krtačke, ključe za odpiranje dimniških vrat, kratko cevno omelo in sesalec, s katerim je delo lažje in bolj čisto.

Vsak mesec gremo po več dni v hr...