»Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja storil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil pa se je vestno in stanovitno izpolnjevati svoje dolžnosti. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog vsemu človeštvu …« Tako je o tem mladeniču, ki ga je Bog po smrtonosni bolezni komaj 24 let starega vzel k sebi, povedal papež Benedikt XV., ko ga je razglasil za svetnika. Iz Assisija se je družina kmalu po Gabrijelovem rojstvu preselila v Spoleto. Tu so ga najprej vzgajali šolski bratje, pozneje pa je obiskoval jezuitski kolegij. Bil je mladenič svojega časa in družbenega okolja: vihrav, nagnjen k pustolovščinam, ljubitelj lova, predvsem pa zelo dober športnik. Kljub svoji na videz posvetni naravi pa je že zgodaj resno začel razmišljati tudi o redovnem poklicu. Zlasti prisrčno je častil Marijo in ob njeni podobi osemnajstleten doživel notranje razsvetljenje. Marija je bila ob pogledu na trpečega Jezusa prič...