Vrtiljak miselnih klišejev in lajna fraz, ki ju v zvezi s karikaturami, pomenom simbolov, verskimi čustvi in svobodo izražanja v neskončnost vrti večina medijev, skoraj kličeta po satiričnem stilu, po zbadljivem pisalu, ki ga je Juvenal predal kasnejšim stoletjem kot štafeto z grenkim družbenokritičnim zdravilom.

A morda ima bolj prav Alenka Puhar, ko pravi, da bi bilo na splošno v pisanju (katoliških medijev) potrebno več humorja: humor je namreč izraz razumevanja, distance do samega sebe in obzirnosti oziroma pozitivne naravnanosti do drugega. Toda humor takšno samodistanco in razumevanje predpostavlja tudi pri bralcih in sogovornikih, zato je z njim križ, ko pride do nasilja, ko začnejo goreti simboli, cerkve in hiše, ko se izrekajo smrtne obsodbe. Reakcije »cerkvenih krogov« na objavo za muslimane žaljivih karikatur preroka Mohameda in z njimi izzvano nasilje so v glavnem izražale veliko razumevanje za prizadetost muslimanskih vernikov. To je skorajda samoumeven izraz...