»Tako sem vas vesel! Mi smo pa res povezani, povezani v molitvi,« nam je z velikim navdušenjem dejal, še preden smo si podali roke v pozdrav. Povedal nam je, da moli in bere Sveto pismo. Pripovedoval nam je tudi o svojih novih boleznih, ki so prišle, o svoji nemoči, pa kako preživlja čas. Ker ne sliši, smo mu vprašanja pisali na papir. Dejal je, da pozablja, ampak ne tistih lepih trenutkov, ki se mu dogajajo sproti. Se pa zna tudi pošaliti na račun svojih bolezni. »Ker imam težave z vratom, imam sklonjeno glavo. Ljudje pa mislijo, da sem tako ponižen«. S. Miro, ki mu pomaga, pa sprejema kot angela varuha. S svojim vdanim prenašanjem trpljenja nam je nadškof Šuštar svetel zgled, zato smo ga vprašali, kako mu to uspeva. »Skušam moliti, to se ne vidi. Gospod nas ima rad. Je rečeno, kogar Gospod ljubi, mu pošilja preizkušnje. Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj. Jaz to poskušam!« Povedal je tudi, da gre vsako jutro, ko vstane, najprej v zavodsko kape...