S punco sva po približno petih letih skupne hoje in opravljeni Šoli za zakon vedela, da se bova v bližnji prihodnosti poročila. Med priprave na ta veliki korak sva umestila tudi obred zaroke, ki se nama je zdel kot nekakšna generalka za dokončni »da«. Nisva si želela, da bi vse skupaj izpadlo kar se da romantično, vedela pa sva, da hočeva sam obred in čas zaroke čim bolj povezati z Bogom. Tako sva se pred načrtovanim dogodkom za dva dni odpravila na Bled na duhovne vaje, potem pa smo z duhovnikom skupaj imeli mašo, po maši pa obred zaroke, med katerim sem zaročenki izročil prstan. Življenje naju kot para se v intimnem pogledu po tem dogodku ni spremenilo. Zavedala sva se, da so nama še vedno vse poti in možnosti za razmislek odprte. Ena od sprememb, ki sva je bila deležna kot zaročen par, je bil odnos okolice do naju. Vprašanja »Kdaj se bosta poročila?« so bila potem, ko sva domačim in prijateljem povedala, da sva se zaročila, mnogo bolj pogosta. Doživljala sva neko dodatno odgovorn...