Poglobljen študij in pogosto naključja motivirajo pesnika in pisatelja, da sede za mizo in piše. Kar nastane, utegne biti besedna umetnost. Nič drugače ni s slikarjem. Ob razstavi umetniških del Alojza Berleca v galeriji Veronika v Kamniku je umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn med drugim poudarila, da je krajina kot veduta nosilka slikarjevih »osebnih podoživetij in videnj posameznih okolij«, pa tudi njegovega »študijskega soočanja s prostorom, perspektivo, svetlobo, z barvo« in še marsičesa drugega, kar slikarja vznemirja v rasti likovne popolnosti. »Ustvarjalnost Alojza Berleca je vpeta v tradicijo slovenskega krajinarstva, tudi kamniškega. V tem okolju je slikar imel prve učitelje, vzornike, tu je našel somišljenike. In to je njegov prostor navdiha, čeprav pogled išče nova prostranstva in zaobjema mnoge pokrajine. Je dokaz, da tudi tovrstne smernice in krajina, kot resničen, viden ali celo znan svet, omogočajo marsikakšen drugačen, nov, svež interpretativen način.«