Ob srečanjih slišimo najpogosteje: »Kako si kaj?« »Zelo dobro.« In ostane pri tem. Tako malo vemo drug o drugem, tako redko s kom podelimo svoje skrbi, svoje težave, pa seveda tudi veselje. Ostajamo pri praznih frazah.

O tem sem premišljevala, ko sem bila v neki družini in mi je gospa ravno začela pripovedovati, kakšne težave ima z zdravjem njihova hčerka in kako jih to skrbi. Njen mož pa je ta pogovor zelo odločno prekinil: »Ne, o tem se pa ne bomo pogovarjali!« Res smo utihnili. Pri sebi sem začela premišljevati: »O čem pa naj bi se pogovarjali, če ne o tem, kar nas vznemirja, kar zaposluje naše misli in naša čustva? Ali naj se res nagovarjamo samo s splošnimi frazami, ki ničesar ne povedo?«

Kaj podobnega doživljam na vseh koncih. Veliko ljudi me pokliče po telefonu ali pa jih srečam in jih včasih dolgo in pozorno poslušam, ko spregovorijo o tem, kaj jih muči. Takšni pogovori se mi pogosto zdijo naravnost sveti in se tudi jaz pri tem veliko naučim. Ko pa skušam k...