Kakor se po komunističnem oklepaju normalizirajo odnosi med krščanstvom in slovensko družbo, tako se vračajo v normalnost odnosi med krščanstvom in slovensko kulturo. Takšen vtis me je obšel ob knjigi Ljubezen in krivda Ivana Cankarja, ki jo je napisala Irena Avsenik Nabergoj in pred kratkim izdala Mladinska knjiga. To delo, v bistvu raziskava Cankarjeve etike, njegovega odnosa do sočloveka, do družbe in do Boga, v prejšnjem režimu ne bi bilo moglo na dan. Dovolj se je spomniti, kaj je ziherlovski marksizem hotel narediti iz tega velikega umetnika, nabitega sle po Absolutnem: nekakšnega preroka Kardeljeve revolucije in s tem tudi uničenja krščanstva na slovenskih tleh. V tej knjigi pa najdemo povsem drugačnega Cankarja, izrisanega ne iz ideoloških fantazem, ampak iz njegove lastne literature in življenja. Najdemo celo Cankarja, ki na socialdemokratskem volilnem zborovanju v Ljubljani potegne iz žepa rožni venec in maha z njim v dokaz, da so socialdemokrati bolj verni od nasprotniko...