Spominjam se pogovora s svojim sinom o Svetem pismu. Prepričan je bil: če bi Jezus tudi danes naredil kakšen čudež, kakršne je delal v času svojega človeškega življenja na svetu, bi bila njegova vera dosti večja, kot je sedaj.

Ni mi bilo težko razumeti takega razmišljanja. Ne dolgo tega, ko je bilo Sveto pismo del moje knjižne zbirke v omari, so bili tudi zame evangeljski odlomki, kot je ozdravljanje gobavca, zanimive zgodbe. Predvsem to in nič več.

Potem pa sem pri neki spovedi dobila za pokoro izpoved vere. Bila je težka naloga. Ugotovila sem: če ne molim skupaj z duhovnikom ali drugimi ljudmi, z molitvijo ne pridem do konca brez prekinitev, nekaj besed se mi je kar izgubilo. Še večje presenečenje sem doživela, ko sem se poglobila v pomen besed, izrečenih pri nedeljski maši v tej molitvi.

Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje …

Verujem v vsemogočnega Boga, ki lahko naredi vse, resnično prav vse. Zakaj mi potem res...