Ta stavek je izrekel misijonar Janez Krmelj, ki je v teh dneh na obisku v domovini. Njegovo delovno področje je Madagaskar, veliki otok ob vzhodni obali Afrike v Indijskem oceanu. Madagaskar, kjer največ slovenskih misijonarjev z besedo, predvsem pa z dejanji sporoča domačinom, da jim je v njihovi revščini, bolezni, nepismenosti in pozabljenosti Bog še kako blizu. Bilo je na srečanju kolednikov v Šentvidu nad Ljubljano v soboto, 4. februarja. Skoraj tristo jih je prišlo iz vse ljubljanske nadškofije. Maša v cerkvi sv. Vida je bila vrhunec srečanja in ravno tam je misijonar povedal kolednikom v zahvalo in za spodbudo, kako neizmerno so jim Malgaši hvaležni za njihovo požrtvovalnost, in dobrotnikom iz Slovenije za naklonjenost, da bi jih, »če bi mogli, nosili na rokah«. Vsak dan namreč čutijo sadove v zdravilih, zdravstvenih domovih in šolah, v hrani in obleki, predvsem pa v ljubezni in požrtvovalnosti naših misijonarjev, kaj pomeni, da ljudje tam pod Triglavom mislijo nanje in so jim...