Krščanstvo je od svojih začetkov gojilo prijazen in vzajemen odnos do umetnosti. Poznamo sicer ikonoklastične boje, ki pa so razumljivi, če so pretiravali v čaščenju podob, namesto da bi častili osebe, ki jih nobena podoba ne more nikoli do kraja verodostojno predstavljati. V našem času se zdi, kakor da smo popolnoma izgubili orientacijo in merila za odnos med vero in umetnostmi, za odnos, ki je izjemnega pomena za evangelizacijo v vsakem zgodovinskem obdobju.

Da je res tako, nam potrjuje dejstvo, da je najvišje cerkveno vodstvo na škofe naslovilo vrsto dokumentov, ki se dotikajo tega vprašanja. Leta 2002 smo jih dobili v slovenskem prevodu v zbirki Cerkveni dokumenti. Tam med drugim lahko preberemo ugotovitev, da so »negativne posledice pomanjkljivega estetskega in pastoralnega čuta pri upravljanju s kulturnimi dobrinami v mnogih primerih vidne, kar upravičeno obžalujejo tako cerkvene kot civilne oblasti. Gre za tatvine …, sledijo poškodbe, neprimerna in škodljiva...