Dragi bratje in sestre v Kristusu, pišem ob koncu ekumenske osmine. Vsako leto vedno znova sklenem, da se bom še posebej potrudila in prišla med osmino večkrat k bogoslužju. Žal mi to vedno ne uspe. Že dolgo je tega, ko me je prvikrat zabolelo srce ob misli, da je bilo med kristjani toliko sporov, nerazumevanja, nasprotovanj in celo sovraštva namesto spoštovanja in ljubezni. Tiste usmiljene ljubezni, ki nas odrešuje. O kateri govore evangeliji.

Ko sem bila še majhna deklica, me je moja pokojna mama poleg večernih molitvic, ki jih molimo katoličani, naučila čisto kratke, preproste ruske večerne molitve: »Moj Bog, položi me kakor kamen, poberi me kakor kruhek bel.« Seveda me je, majhnega otroka, pomirjala in osrečevala misel na beli kruhek, ki ga v tistih časih nismo poznali in je bil tak kruh zame sanjski, skorajda nebeški, privid.

Z leti pa je v meni dozorelo spoznanje, da ima ta molitev, skromna in preprosta, v sebi skrito globoko resnico. Ko se obračamo k Bogu,...