V knjigi Zvezdni trenutki človeštva pisatelj Stefan Zweig ganljivo opiše nastanek Händlovega Mesija. Leta 1740 je bil Händel le še pepel in žlindra svoje nekdanje slave. Notranje poražen in premagan se je vedno bolj zapiral vase in propadal. Prizadeta je bila njegova duša. Naveličan samega sebe se je v obupu začel vdajati pijači z željo, da bi potonil v večno spanje. Nekega dne mu je njegov pisec besedil Jennens, kakor da bi se hotel iz njega ponorčevati, poslal novo besedilo. Nejevoljen, da Jennens dreza vanj, je Händel končno pogledal besedilo. Postopoma se je začel dramiti in vpijati vase besede: »Bodi potolažen!« – »Tako je govoril Gospod.« – »Da bi darovali Gospodu.« – »Veseli se!« – »Dvignite glave!« In končno: »Aleluja! Aleluja! Aleluja!« ki v skladateljevem ušesu ni več nehala odzvanjati. Začutil je življenje: kakor feniks se je začel dvigovati iz pepela in zopet je zaslišal glasbo. Besede, ki jih je prebiral, so prehajale v zahvalno melodijo, ki se je vzneseno povzdigovala...