V prvi okrožnici novega papeža, velikega evropskega intelektualca, bi človek pričakoval kakšen izrazito miselni, filozofsko-vizijski podvig: recimo umestitev krščanstva oziroma katolištva v sedanjo duhovno konstelacijo sveta in posebej Evrope, danes medleče pod zvezdo Niča. Pa je Benedikt XVI. presenetil z encikliko, ki ne predstavlja toliko krščanstva kot takega kolikor samo srce krščanstva, se pravi resnico , ki jo je zapisal najljubši Kristusov učenec, apostol Janez: »Bog je ljubezen.«

Da je Bog ljubezen, to je morda očitno svetnikom, ni pa navadnim ljudem. Sicer ne bi ob raznih pojavih hudega v svetu – na primer ob naravnih katastrofah – slišali znanega vzklika: kako je mogel Bog, če je, to dopustiti? Kaj šele, če je Bog ljubezen?

V slovenski poeziji je ta ugovor izrazil, ne z lahkotnim, ampak s pretresljivim ateističnim nadihom, Oton Župančič v svoji Dumi (»Ko bi jaz bil Bog …«), še posebej pa v kratki pesmi Otroci molijo (»Če bi bil oče naš …«).Vsaj zame, da...