»Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti zato sem prišel« (Mr 1, 37–38).

»Resnica prihaja potihoma, kakor s koraki goloba,« je zapisal filozof Friedrich Nietzsche, on, ki se je vse življenje boril z likom Jezusa Kristusa. Nanj je skušal vreči plašč pozabe, zato njegovo geslo: Bog je mrtev! V svojih spisih je predstavljal Kristusovo karikaturo in na njegov račun povzdigoval grškega Dionizija, boga veselja, radoživosti, uživaštva. Ko je začel bitko s Kristusom izgubljati, se mu je, podobno kot nesrečnemu Judu Iškarijotu, omračil um. Na nekem trgu v italijanskem Torinu je poljubil konja, dokončno znamenje njegove blaznosti, še prej pa se je pod nekajvrstični zapis podpisal: Jezus Kristus, Križani. Tudi zanj je resnica prišla, sicer prepozno, a vendarle, potihoma, s koraki goloba. Kakor apostola Pavla, ki se je kot Savel boril proti Nazarečanu, je Kristus osvojil tudi njega, čeprav samo v njegovi podzavesti in v tistih nerazumljivih, mračni...