Pred kratkim je prestižni Krožek newyorških filmskih kritikov razglasil najboljši film leta 2006; to je United 93 scenarista in režiserja Paula Greengrassa. Kaj je takega na Unitedu 93, da naj bi iztekajoče se leto pomnili po njem in ne po opolzkem Boratu? Najprej je tu povsem resnična in še vedno aktualna zgodba. Pogumni potniki poleta United 93 se usodnega 11. septembra uprejo štirim islamističnim ugrabiteljem in s svojo žrtvijo preprečijo, da bi njihovo letalo-bomba treščilo v kakšno washingtonsko stavbo. Nato je tu režija, ki vešče lovi ravnotežje med dokumentarno rekonstrukcijo dogodka in ganljivimi prizori telefonskega poslavljanja potnikov od njihovih najdražjih na tleh. Na koncu je tu odlična igra igralcev, ki so med drugim dokazali, kako dobro je, da v tako rahločutnih filmih ni slavnih igralcev iz hollywoodskega bazena. Odsotnost t. i. zvezdnikov učinek Uniteda 93 le poveča. Res, pred to in tako posneto zgodbo je običajna ameriška fikcija nekaj minornega. Moralno sporočilo...