Ko sem v letu 1990 začenjala pisati to rubriko, nisem vedela, ali jo bom mogla pisati vse leto, ali bom našla oseminštirideset tem, kolikor številk Družine izide na leto. Potem pa sem postajala vedno bolj pozorna na drobne stvari, ki se mi v življenju dogajajo, in tako se sedaj končuje deseto leto tega mojega pisanja. Vmes je bilo nekaj let premora, zato deset let šele sedaj. Morda so se nekatere teme večkrat ponavljale, pa nič zato. O stvareh, ki so za naše življenje pomembne, je treba govoriti še in še. Pa ni nikoli preveč. Zdaj, po desetih letih, pa z rubriko Čisto vsakdanje stvari končujem. V sebi sem začutila, da moram to storiti. Bolje je, da končam sedaj, ko bi ljudje, vsaj nekateri, še brali, kot pa potem, ko bi šla že vsem na živce. Bolje je, da to storim zato, ker sem se tako odločila, in ne zato, ker bi morala. Če hočem ostati zvesta sebi, moram to storiti.

Vse na naši življenjski poti je začasno in vsako življ...