V vrsti slavnih mož in žena, ki jih pozna ruska zgodovina, so imeli le redki tako nenavadno življenjsko pot kot Grigorij Jefimovič Rasputin. Ta »menih«, ki to v resnici nikoli ni bil, se je leta 1869 rodil v revni kmečki družini v Sibiriji. Pri osemnajstih letih je krajši čas bival v nekem samostanu, pozneje pa je kot romar prepotoval velik del Rusije ter obiskal celo meniško goro Atos in Jeruzalem. Leta 1904 je v Sankt Peterburgu zaslovel kot čudodelni zdravilec in videc ter navezal stike s carsko družino. Zaradi obljube, da bo ozdravil njunega hudo bolnega sina, si je pridobil velik vpliv na carico Aleksandro in carja Nikolaja II. Odločal je o nastavitvah visokih državnih uradnikov in častnikov, ko je car med prvo svetovno vojno odšel na fronto, pa je postal najvplivnejši človek v državi. S tem si je zlasti med plemstvom nakopal številne sovražnike, ki so ga v noči s 16. na 17. december 1916 umorili.