Samo za tisto, kar nadzorujemo, smo posledično lahko tudi odgovorni. To seveda ne pomeni, da nismo vedno odgovorni za svoja dejanja, vendar pa nam to omogoča šele nadzor, sicer smo samo igra okoliščin. To bi pomenilo, da smo samo izpostavljeni dogodkom, čutenjem, razmišljanjem in dejanjem drugih in se na vse to samo odzivamo, ne da bi imeli ob tem in pri tem svoje mnenje ali bi dejavno sodelovali, razmere nadzorovali in bili odgovorni. To pa še nadalje pomeni, da smo velikokrat samo žrtve okolice, okoliščin, morda poklica, čutenj, ki se ob nas prebujajo v drugih, ali pa so to njihova lastna čutenja, ki jih preprosto prenašajo na nas. Tako nimamo pri tem nobene druge izbire, kot da se na vse to odzovemo, se branimo, napadamo in torej drugi vodijo naša čutenja, način razmišljanja in zlasti naša dejanja.

Pri tem moramo omeniti še lastno zadovoljstvo in srečo, ki je seveda odvisna predvsem od nas in zanesljivo lahko rečemo, da...