»Imej se rad! Stori kaj zase! Drzni si biti, kar si!« Ne mine dan, da bi na naša žejna ušesa ne potrkala takšna in podobna gesla z zapeljivo obljubo srečnejšega življenja. Kličejo jih mnogi, od psihologov, pred katerih znanstveno avtoriteto klecajo kolena, do medijsko očarljivih in marketinško iznajdljivih mazačev. Kaj lepšega!? Kaj pomembnejšega!? Kaj smiselnejšega od zanimanja za samega sebe!? Malenkosten, siten človek, kakršen sem jaz, pa se ob poslušanju takšnih povabil vpraša: »Kdo pa sem pravzaprav jaz? Kaj je tisti človek, ki bi ga moral imeti rad, za katerega bi moral kaj storiti, čigar bistvo bi moral pogumno uresničevati?« In razočarano zagodrnja, ko spozna, da ti miselni mojstri vede ali nevede zamenjujejo človeško naravo z biologijo in navdušeno prodajajo starodavno kiniško in romantično vero v dobro naravo in zlo kulturo: zase storiš največ, če zavržeš kulturo in postaneš, če že ne čisto naraven, pa vsaj čim bolj primitiven.

Potem se osvobodiš vseh v podzavest...