V naših krajih je poleg visokih gora tudi vrsta nižjih vzpetin, ki se uradno ali v ljudski govorici imenujejo Gora. Ena izmed njih se dviga sredi Ložniškega gričevja severozahodno od Celja. Na njenem vrhu stoji podružnična cerkev sv. Kunigunde iz druge polovice 14. stoletja. Svetnica z malce nenavadnim imenom, ki ji je cerkev posvečena, je bila žena nemškega kralja in cesarja Henrika II. Svetega, ki so ga imenovali tudi menih na cesarskem prestolu. Svetniška zakonca sta podpirala duhovnike, ustanavljala samostane in zidala cerkve, med katerimi je še posebej imenitna stolnica v nemškem mestu Bamberg. Po moževi smrti je Kunigunda odložila cesarska oblačila in preostanek življenja kot preprosta redovnica preživela v nekem benediktinskem samostanu. Sv. Kunigunda goduje v začetku marca, ko v deželo že po malem stopa pomlad. Tudi pred nekaj dnevi, ko smo se vzpenjali na Goro, vreme ni bilo nič kaj zimsko. Čez nebo so se podili težki oblaki, ki jih je krmaril vlažen jugozahodnik, temperatu...