Devetmesečni čas pričakovanja otroka se je za naju z možem začel na veliko noč. Po vstajenjski maši sem naredila test nosečnosti. Ob dveh črticah sva najprej le obnemela v objemu, potem pa je v nama zadonela okrepljena praznična aleluja. Starša sva, v meni raste sad najine ljubezni, novo življenje! Bila sva presenečena, saj je bil otrok spočet v prvem ciklusu, ko sva po nekajmesečnem poporočnem prilagajanju na skupno življenje, novo okolje in študijsko-službene izzive Bogu v plodnih dneh izročila načrtovanje najine družine: »Zgodi se, kakor in kadar Ti hočeš.«

Od vsega začetka otroka doživljam kot dar Boga. Podarjanje drug drugemu v ljubezensko-spolnem odnosu je res dejanje naju kot zakoncev, ustvarjanje življenja pa je nekaj, kar naju močno presega. Ob doživljanju nosečnosti s psalmistom pogosto vzklikam: »Prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči.« Preveva me hvaležnost in veselje nad bitjem, ki mi s svojim premikanjem daje čutiti, da že v meni živi...