»V puščavi je Janezu, Zaharijevemu sinu prišla Božja beseda« (Lk 3, 2).

S temi besedami vstopa v naš adventni čas Janez Krstnik. V novem slovenskem prevodu Svetega pisma je zapisano, da se je »Janezu zgodila Božja beseda«. Z istimi besedami je opisan tudi vpoklic preroka Izaije in Jeremije. S tem hoče evangelist Luka povedati, da gre za velikega in pravega preroka. Janez je bil sin duhovnika Zaharije. Normalno bi bilo, da bi svoj poklic opravljal v jeruzalemskem templju kakor njegov oče. Toda Duh ga je klical drugam: v puščavo kakor velike preroke stare zaveze. V puščavi je slišal božji nagovor, prisluhnil je sebi in v sebi odkril obdarovanost jasnovidnosti, branje resničnosti, ne le s človeškimi očmi in sodbami, ampak tudi z božjimi očmi in z božjo presojo. Samega sebe je dal na voljo Bogu, ki ga je odpeljal tja, kamor je On hotel: najprej k reki Jordan, kjer je krščeval in pridigal krst pokore, nato pred Heroda, ki mu je na željo ženine hčerke dal...