Ulice osvetljene z neonsko svetlobo človeku ne dajo več čutiti prvinskega strahu prevlade noči nad dnevom. V naravi nič ne daje slutiti, da se bo tehtnica kmalu prevesila v korist svetlobe, toplote in življenja. Brez spomina in upanja bi se človek kmalu vdal brezupu. V umetnem sintetičnem svetu je vse na videz tako varno, brezhibno in samo po sebi umevno. Vsaj do prve okvare ali naravne nesreče. Do takrat družba ne potrebuje Boga. Podobno je s posameznikom.
Dokler vse teče kot namazano, človek v svojem najglobljem bistvu hitro pozabi izrekati slavo in zahvalo Bogu.

Zato imamo v cerkvenem letu posebna obdobja, ki nas poskušajo predramiti iz zaverovanosti vase in obrniti k Bogu in bližnjemu. Adventni čas je tako čas velikega pričakovanja. Judje še vedno živijo v njem.

»Ne razumem, kako lahko nekdo ob spoznanjih in dognanjih sodobne znanosti še veruje v Boga. Še malo in popolnoma bomo obvladali svet in človeka. Pomisli samo na kloniranje, genski inž...